Stres, tesnoba, depresija ali pa: skrbeti zase

V življenjskem obdobju polno izzivov dobim recept za Xanax, za pomiritev in antidepresive. Zdravnica me zelo dobro pozna, večkrat sem prišla do nje, zaradi najine bližine se ji odprem in zajokam. In spoznam, da je del uradnega protokola le recept, kar me še bolj pretrese. Hotela sem samo, da mi pregleda srce, ker je v zadnjem času bolj hitro bilo. In globoko v sebi sem vedela, da bije zato, da me zbudi. Ne zato, da se omamim in še globlje zaspim.

Jaz sem to vedela in vrgla recepte stran. Delček življenja, ki je hitro minil in me veliko naučil. Ta odločitev me je pripeljala do globljega notranjega vodstva, sprejela sem odgovornost zase. Vendar opažam in poslušam mnogo zgodb, ki se ne končajo tako. Tablete se danes predpisuje, kot da bi bile bonbončki – oguljena fraza, ki je žal resnična. Pri delu, ki sem ga opravljala dve leti, je vsak tretji priznal, da je dobil recept za antidepresive, tablete proti tesnobi itd … Kako do tega pride?

V današnjem času smo napolnjeni  s toliko informacijami, da so preobremenilne za naš bfa25a6455e897d40c4cdc568c111c03živčni sistem. Tempo življenja je hiter in prenatrpan, zato telo ob koncu dneva nima časa vsega sprocesirati in se sprostiti v svojo zdravilno prisotnost. Krhajo se družinske vezi, toplina povezanosti med posamezniki – osnovna hrana, da ljudje živimo človeka vredno življenje, je vse manjša. V takih pogojih smo vedno bolj dovzetni za stres. Ko se informacij, hitenja in stresa nabere, postane naš spanec moten. Znotraj sebe postanemo nezadovoljni, živčni, nemirni. Naši spodnji energijski centri, ki so odgovorni za vitalno prizemljeno življenje, se ne morejo več sprostiti nazaj v stabilno stanje. Zgornji srčni center se ne počuti več varnega, ampak ogroženega. Začne razbijati: »Tu sem, hej, ustavi se, zadihaj z mano. Težko mi je! Ne morem več!« Če to ignoriramo, potem manjši napad tesnobe postane kroničen. Dolgoročno pa to ni življenje, ki si ga želimo in pademo v depresijo. Mogoče je včasih vrstni red drugačen, vzroki različni, vendar se bo v zapisu prepoznala večina ljudi, ki je kdaj kaj takega doživela. Vedno več jih to doživlja in vedno več jih bo.

V takih primerih se moramo ustaviti, zadihati ter se naučiti skrbeti zase. Proces je dolg in težak. Vendar nujen. Zakaj pri zdravniku najprej ne dobimo napotnice za psihologa? Zakaj vedno hitreje predpisujejo antidepresive? Ali ne dobijo pravih informacij? Ne poznam ozadja, nisem strokovnjak. Vendar sklepam, da izobraževanja, ki jih financirajo farmacevtski lobiji, enostavno ne delujejo v dobrobit ljudi. In zakaj se o tem ne govori več? Ljudje bi morali biti izobraženi in podučeni, kako naj ravnajo v takih primerih.

Gospod X vodi 3 uspešna podjetja, ima družino in že več let uživa antidepresive, ki imajo na njegovo telo in psiho dolgoročne posledice. (O stranskih učinkih, ki jih je celo morje, naj omenim le to, da Lucy H. Pearce v svoji knjigi Modrost ženskega telesa omeni,  da če le enkrat vzamemo antidepresiv (ali tudi kontracepcijsko tabletko), se v telesu doživljenjsko spremeni določeno razmerje med hormoni.) Kaj ni logično, da če je nekdo tako sposoben v poslovnem svetu, lahko s pravim vodstvom uspe najti notranje ravnovesje tudi na duševnem področju? Kaj ni jasno, da uživanje tablet, s tem ko ne spremenimo življenjskega sloga, ne bo prav nič rešilo situacije, le zamaknilo jo bo za nekaj časa. Da ne omenjam primerov, ko so ljudje dobivali antidepresive za dalj časa povišano vročino, nespečnost, daljši izostanek menstruacije, kronične bolečine v križu (!) … Ja, če te dalj časa nekaj boli, si pač slabe volje.

Sigurno so med temi ljudmi tudi taki, ki dejansko rabijo pomoč z zdravili, ker drugače ne gre. Ni pa mogoče, da je to pri ljudeh tako pogosto. Jemanje tablet, ko so na voljo druge rešitve, je posledica nesprejemanja odgovornosti za lastno življenje in prelaganje te odgovornosti le v zdravnikove roke. Kar pa je danes v tem sistemu malce nespametno. Kaj torej lahko storimo?

Dejstvo je, da če se nam v življenju dogajajo težke situacije, moramo glede tega nekaj storiti. Moramo poiskati pomoč. Dokler smo še zmožni narediti nekaj v smeri lastnega duševnega zdravja in čustvene stabilnosti, potem ne rabimo zdravil za to, ker imamo lastno voljo, ki pa je v takih primerih zelo pomemben faktor. Če nam do tega ni ali se ne držimo navodil terapevta oz. to za nas ne deluje, potem moramo nekaj časa jemati zdravila, če nam jih predpiše zdravnik. Iz lastnih izkušenj vem, da take situacije niso heci. Stanje je treba vzeti zelo resno.

Sama sem se izobrazila v alternativnih pristopih zdravljenja in poznam mnogo ljudi, ki so terapevti, zdravilci …, ki mi v težkih situacijah vedno pomagajo, ostalo je na meni. Prvo kar je, moramo najti nekoga, ki ga začutimo, da stoji trdno na svojih nogah, da mu lahko zaupamo, da nas bo vodil skozi proces. Nekoga namreč rabimo, smo človeška bitja in ko smo v stiski, ki nas prevzame, nam lahko pomaga le sočlovek. Redki so primeri, ko se ljudje ven izvlečejo sami.

Pomembno je, da imamo poleg sebe družino, toplino prijateljev, partnerjev … Vendar ne smemo pričakovati, da bodo oni reševali naše zaplete. To jih lahko potegne navzdol in se bodo hoteli umakniti. Njihova funkcija je drugačna, nudijo nam toplo zavetje, kjer lahko počivamo in se sprostimo. Funkcija terapevta pa je, da nam pomaga najti trdnost in stabilnost ter nas nauči skrbeti za svojega notranjega otroka. Skrbeti zase. To vedenje nam zagotovo manjka, če smo se znašli v taki situaciji in situacija nas uči novega načina bivanja.

Veliko poslušam razne izgovore, kot so: »Kaj pa naj, če v službi od mene tako zahtevajo.« Kar sem sama ugotovila je, da lahko veliko postorimo, le na pravi način, in na koncu se za večino stvari najde dovolj časa. In kaj je ta pravi način? Tega mora vsak najti znotraj sebe, najti moramo svoj tok (ne pa da nas vodi tok razvoja tehnologije). Nekateri so hitri in kar letijo po zraku. Mogoče vi niste in rabite čas ter stvari početi v miru. Tam, kjer teče vaš tok, tam je vaš izvir energije in tam boste v življenju podprti. Tega pa se moramo naučiti in v sebi moramo to začutiti. In trenutno obdobje, v katerem živimo, ki je vedno bolj naporno, nas v bistvu prav vodi do svoje moči, ker drugače ne gre, če želimo živeti radostno in polno življenje.

Kot sem zapisala, pot do sebe je dolga, vendar pomislimo, koliko let smo se šolali? In vendar, vsak najmanjši korak, ki ga naredimo na tej poti, nam že zelo veliko pomaga. Večina ljudi mora ponovno v šolo – šolo življenja in se naučiti skrbeti zase: vsakdanji sprehodi, zdravi, večinoma topli obroki, trdno postavljene meje, toplina odnosov, delo na sebi, pravilno dihanje, čas, ko se ustavimo in si prisluhnemo: »Kakšen je moj korak?« Ko ravnamo na ta način, se povežemo s svojim notranjim vodstvom. Skozi življenje zaplešemo v svojem ritmu. Tablete nas od lastnega toka hladnokrvno odrežejo in zaspimo. Ali se bomo pridružili spečim ali budnim in plešočim, pa je odvisno od nas.

»Vzgoja uma, brez vzgoje srca, ni nobena vzgoja.« Aristotel

 


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.