Leja, ena tvojih osrednjih izjav je bila, da smo Zahodnjaki nekako zaklenjeni, otrdeli, zablokirani in zakrneli glede gibanja na določenih delih telesih. Izpostavila si predvsem boke. Zakaj je pomembno, da ta del telesa spet “odblokiramo”? Kaj imamo konkretno od tega?
Leja Benedičič: Da, ljudje imamo v različnih kulturah različno obremenjena telesa. To je odvisno od naše vzgoje in načina življenja. Žal je zahodnjaški, kapitalistični način življenja preplavil že večino tega sveta. Če primerjamo belce s črnci, imamo mi boke čisto zakrnele, ko zaplešemo. Zakaj je temu tako? Velikokrat povezujemo gibanje bokov s seksualnostjo, ki pa je pri nas bila v preteklosti ločena od svetosti. Zato smo začeli spolno energijo izražati preko senc, torej preko popačenih načinov izražanje, ki ne izvirajo iz bistva človeka, ki nikoli ni ločeno od svetega. Za nas je miganje z boki znak zapeljevanja oz. namernega vzburjanja, pohote, torej nekaj seksualnega, ki pa izvira iz naših ran, je popačeno. Zaradi tega občutimo sram. Če namerno uporabljamo ples za zapeljevanje v smislu manipulacije, pa zraven občutimo še zdravi sram, ki pa je sicer nujno potreben, da prepoznamo kaj je prav in kaj ni. Sram nas paralizira, zamrznemo. Takrat zamrzne tudi naše telo. Kaj to pomeni? Npr. mišice se zakrčijo, celice dobijo manj kisika in se počasneje obnavljajo, lahko imamo težave s kostmi … Predvsem pa nismo v stiku s svojo kreativnostjo, s svojo izvorno energijo. Iz spolne energije smo nastali, to je energija ustvarjanja in najmočnejši potencial znotraj nas in v vsem kar je. Ko se tega zavemo, občutimo kakšna svetost in nedolžnost se iz tega porajata. Takrat se lahko prepustimo svoji pravi esenci, da nas vodi v ples. Znotraj nas se sprosti ogromno energije in zaživimo kot človek. Začutimo svojo moč in zaradi tega se počutimo varne, da odpremo svoje srce. Zavemo se, kaj želimo ustvariti in kako želimo delovati. Z našimi edinstvenimi plesnimi koraki sledimo svojemu telesu ter se učimo, kako bomo delali svoje edinstvene korake v življenju.
Verjetno niso problem samo boki, pogosto je tudi ramenski obroč nekako tog, kot bi ljudi nekdo držal ves čas za ramena in bistvu si to delamo sami. Zakaj meniš, da sploh pride do tega?
Leja Benedičič: V to nas pripeljejo naučena drža telesa, togost našega sistema življenja nas sili v togost našega telesa. Nismo v stiku s samim sabo. Kaj to pomeni? V mislih nismo tukaj in zdaj, nismo pozorni nase in na okolico vsak trenutek, ker nam je to včasih pretežko, sploh če ne delamo stvari, ki nas v življenju veselijo. Pa tudi nihče nas ni učil, kako naj bomo prisotni in zavestni. Pomembno je, da smo v trenutku in da dihamo. Čisto preprosto, kajne? Pa je vendar za večina ljudi to velik izziv. Zato začnemo pod vplivom stresa in dolgotrajnega sedenja, zategovati ramenski obroč. Skozi Ples Srca se lahko še globlje spustimo v naš problem, tako da se nam uvid kar sam pokaže, ko premaknemo telo. Npr. ali si nalagamo tuja bremena na svoja ramena? No, potem jih skozi ples stresemo in ponovno občutimo lahkost v telesu. Ples je še nadvse dobro orodje, ker zelo hitro vzbudi veselje in s tem naša srca zažarijo. Ko smo v lahkosti in radosti, smo v sebi, v centru svoje moči in srca. To je lahko naše vodilo. Je pa za vsako sproščanje določenih delov telesa, s katerimi imamo težave, potrebna redna vaja, predanost in ljubezen do sebe.
Kako lahko vsak človek odkrije, kateri deli telesa so pri njem “zablokirani”? Obstaja kakšen poseben postopek? Kakšen recept?
Leja Benedičič: Bolečina in napetost nas hitro opozorita na to. Takrat je že skrajni čas, da nekaj naredimo za svoje telo in tudi duha, kajti eno brez drugega ne gre. Lahko se le usedemo, dihamo in opazujemo svoje telo. Že po nekaj minutah bomo opazili polno delov na našem telesu, kjer so napetosti ali blokade. Ali pa si doma zavrtimo priljubljeno glasbo in zaplešemo. Smo sproščeni? Mehki in gibki v svojem telesu? Na plesišču pred ostalimi pa zelo hitro lahko opazimo, kje smo zablokirani. Le nekaj pozornosti in par globljih vdihov je potrebno, da sami spoznamo resnico o svojem telesu.
Praviš, da se da preko plesa širiti zavest. Kako se to dogaja po tvojem mnenju?
Leja Benedičič: Najprej damo pozornost na svoje telo, zadihamo in mu prisluhnemo. Ne boste verjeli, koliko vam ima telo za povedati! Na tak način se bolje zavedamo samega sebe, svojega telesa, misli in kasneje tudi čustev. Začnemo slediti tem zgodbam, izražanju telesa, ki pripoveduje skozi ples. Ko smo prisotni v gibu in dihu, se nam odpre veliko stvari, ki jih nosi telo: bolečine in napetosti ter prijetni občutki, čustva se odblokirajo. Z nekaj vaje pa steče tudi naš notranji tok energije, sprostimo se in občutimo globok mir. Vsakič se sprostimo malo globlje in si s tem razširimo zavest. V nas se odprejo čisto nova občutja in senzacije ter dobivamo uvide in spoznanja. Odprejo se nam novi pogledi na svet in spremeni se naš način plesa. Torej, ko v zavestnem gibu premaknemo svoje telo, premaknemo celoten energetski sistem. Začnemo delati spremembe.
S plesom je očitno možno premakniti veliko stvari v človeku in to na fizičnem, psihičnem, čustvenem in duhovnem nivoju. Lahko opišeš te premike na posameznih nivojih s kakšnim primerom?
Leja Benedičič: Pa se vrnimo na primer o ramenih. Z zavestnim plesom zmehčamo ramena na fizičnem nivoju. Stresemo iz njih bremena in počutimo se lažje. S tem se razbremeni naš um. Ko se globlje sprostimo, misli postanejo bolj jasne in ne plešejo več zmedeno po naši glavi. Na tak način lažje dobimo rešitev za kak problem, ki ga imamo. Ko se s glasbo premikamo s polno pozornostjo, premaknemo tudi naša čustva. Odpre se stara žalost, frustracija, jeza ali radost in vse to damo v naš ples. S tem fizično telo postane še lažje, ramena se še bolj zmehčajo. In ko je telo tako pretočno, lahko počasi začnemo zaznavati naše energetske centre v telesu ter pretok energije. Predvsem pa se upamo spustiti polno v telo, kar pomeni da smo prizemljeni in osrediščeni v svojem telesu. Dobimo spoznanja o naših bremenih, ki jih nosimo ter rešitve glede tega. Naše telo pa se končno napolni z energijo, ki nam pomaga, da lahko rešitve implementiramo v vsakdanjem življenju. To je le eden od primerov. Gre pa poudariti, da smo si med seboj zelo različni in, ko plešemo iz svojega srca, se v nas odpira pot, ki je samo naša. Tako da ima vsak svoj način potovanja v sebe, ki pa je zopet vsakič znova drugačen. Zanimivo, kajne?
Katere tri stvari bi svetovala vsakomur, da vzpostavi boljši in bolj ljubeč odnos do lastnega telesa, ne glede na to, ali je športnik, plesalec, poslovnež ali karkoli drugega po poklicu?
Leja Benedičič: Najbolj pomembno je, da si damo pozornost. Za to ne rabimo dosti, pozorni smo lahko, ko delamo. Nato dihajmo. Pozornost nas bo opominjala, da moramo dihati s celim telesom, če želimo, da bomo vitalni. In nazadnje še, da se v nič ne silimo, da se ne forsiramo. Živimo v svetu, ki nas vedno nekaj priganja in sili v delovanje. Vse mora biti hitro. Da spoznamo sebe, pa rabimo čas. Če nekaj ne spoznamo in se ne naučimo hitro, ni nič narobe. Vsak ima svoj tok, s katerim pluje in za vse je dovolj časa.
Leja Benedičič, plesalka, ki zdravi s plesom
Naša telesa so naučena, kako naj se gibljemo. Zaklenjena. Prežeta s sramom.
Zarja, 26.7., Urška Krišelj Grubar
Pleše od malega. Mi smo jo opazili na eni od delavnic. Ko je plesala, je zažarela. Od nekdaj jo je zanimala resnica o življenju, kaj se skriva zadaj. V nekem trenutku je vedela. »Seveda, zdravilni ples!« Leja zdaj vodi delavnice plesa, ki zdravi. Namenjen je vsem, ki si želijo ponovno zaupati telesu, ga odkleniti in brez sramu zaplesati.
Kje si se naučila gibov?
Plesni gibi niso naučeni, porajajo se v trenutku, vsakič so drugačni. Bolj ko zmorem biti prisotna tukaj in zdaj v življenju, bolj se čuti in vidi globina v gibanju. Plešem pa že od malega, lahko bi rekla, da sem podedovala talent za ples, glasbo in ritem. Čutim pa, da je ples izraz tudi mojih globljih ravni, lahko bi rekli moje duše, saj ko plešem, zažarim.
Od kdaj idejo, da zdraviš s plesom, tudi realiziraš?
Dolgo časa nisem vedela kaj naj s plesom počnem ter kako naj se uresničim, kako naj živim svoje poslanstvo. Vsi so govorili, da moraš v življenju delati, kar te veseli. Mene je ples več kot veselil, z njim sem navdihovala druge, dobivala ogromno pohval. Učila sem se različne plesne tehnike, največ sodobni ples. Pa vendar nisem uspela občutit tega žarjenja v telesu, te neizmerne svobode gibanja in veselja, katerega sem občutila, ko sem plesala sama. Po drugi strani pa me je že od nekdaj zanimala resnica o življenju, kaj se skriva zadaj. Že od malega sem imela občutek za globino in modrost življenja in imela sem razna energijska izkustva. Kasneje sem to začela bolj poglobljeno raziskovati, se učiti zdravljenja in dela z energijami. Vedno bolj sem se temu odpirala in vedno močneje je delovalo. In nato sta se v nekem trenutku tadva svetova zlila in postalo mi je jasno: Seveda, zdravilni ples!
Študirala si kitajščino in mnogo tega, kar diši po Aziji?
V Aziji sem še bolj poglobila razumevanje življenja s pomočjo filozofije in religije. Na Tajvanu sem živela v budističnem templju, kjer sem se učila budizma in meditacije. Na Kitajskem pa sem študirala kitajščino in se spoznavala s Tradicionalno kitajsko medicino. Kar požirala sem znanje o tem kako teče energija oziroma qi, ter kako se lahko z njo zdravimo. Fascinirali so me energijski centri v telesu, kot je dan tian oziroma maternica pri ženskah, ki je izvir naše življenjske moči in vitalnosti. Ko pa sem živela v Afriki, sem šele zares videla, kako imamo zahodnjaki ta del telesa zaklenjen. Tam sem delala z otroci in mladino in spoznavala, kako svobodni so v telesu in s tem v plesu. Njihovi boki, ki so za ples izredno pomembni, so popolnoma pretočni v gibu. Ogromno so me naučili in videla sem, da smo pri nas prikrajšani za to ter da nas čaka še veliko dela.
Kaj je tisto kar nas blokira?
Naša telesa so naučena, kako naj se gibajo. Telo ni naše lastno, temveč je del družbe, del sistema. Na zahodu se je zaradi vpliva religije telo zaklenilo s sramom in ta prežema naša telesa ter ovira prost pretok energije, ki je nujno potreben za zdravje. S tem občutimo manj strasti, manj veselja do življenja, manjka nam občutek svobode in to kompenziramo z raznimi substancami, adrenalinskimi športi ter prekomernim delom, da se počutimo žive in polne. Ljudje smo se odrezali od telesa in živimo v glavah. Neprestano razmišljamo, kako bomo delovali v življenju in to nas vodi v razne zablode in bolezni. Na plesišču smo togi, na plano pride občutek sramu in negotovosti, ki nas blokira. Ta pa blokira tudi naše zdravje, suverenost in življenjsko moč. Ko se povežemo s telesom postanemo celoviti in v skladu s samim sabo. To pomeni, da smo sproščeni in zdravi, vemo kaj hočemo, kam gremo, ne da se nas več manipulirati. Skozi zdravilni ples se na najbolj naraven način učimo, kako ponovno slediti in zaupati telesu. Odpremo se občutkom živosti in svobode, kar pa je eden izmed lepših občutkov, ki jih lahko doživimo kot človek.
Kje in kdaj bo kakšna delavnica, kjer nam boš lahko pokazala in morebiti na nas prenesla kako od tvojih izkušenj?
Konec septembra začnemo z delavnicami v Ljubljani, ki se bodo odvijale enkrat mesečno. Tudi v Novi Gorici nekajkrat na leto zaplešemo. Po celi Sloveniji pa bom organizirala tudi družabne filmsko-plesne večere, kjer bomo v dobri družbi srčnih ljudi skupaj pogledali navdihujoč film o zdravilnih plesih po svetu ter nato še skupaj zaplesali. Več o dogodkih pa si lahko preberete na plessrca.si.
Zdravilno sproščanje
Svet 24, 11.11.2015, Sonja Javornik
Si želite globoke sprostitve? Imate zdravstvene težave? Morda je odgovor na vaše težave akupresura.
Tradicionalna kitajska medicina (TKM) ima kar nekaj vrst terapij. V ljubljanskem centru Dao TKM zdravnica dr. Lu Li najpogosteje zdravi z akupunkturo, njena sodelavka Leja Benedičič pa poskrbi za vse tiste, ki ne prenesejo iglic, z bolj prijetno, a še vedno izjemno učinkovito akupresuro.
Leja ima na področju terapevtske kitajske masaže tuina in akupresure dolgoletne izkušnje. Na filozofski fakulteti je diplomirala iz razvoja konceptov TKM in iz primerjave TKM z antično grško medicino. V TKM se je izpopolnjevala na Kitajskem (akupresura, masaža tuina, refleksna masaža stopal, moksibustija in čašenje) in na Tajskem (tajska masaža in akupresura). Udeležila se je vrste masažnih tečajev. Trenutno v centru Dao TKM sodeluje s prim. dr. Lu Li in vodi delavnice kitajske samomasaže, sproščanja in zdravilnega plesa. Po devetih letih izvajanja terapevtske masaže tuina se je specializirala za akupresuro, ker s tem lahko pomaga ljudem do globlje sprostitve in učinkovitejšega zdravljenja.
Leja akupresuro priporoča vsem, ki si želijo globlje sprostitve, začutiti svojo energijo in zavestno odstranjevati blokade na energetskem polju, ki so pod stresom ter potrebujejo sprostitev in bi se radi naučili, kako se lahko sami sproščajo. Metoda je učinkovita pri glavobolih in migrenah, stresu, izčrpanosti, psihičnih težavah, čustvenem neravnovesju, nespečnosti, bolečinah v vratu, ramenih in križu, težavah s sklepi, kostmi, prebavo ali bolečinami v želodcu, slabosti, vrtoglavici, odvisnostih, težavah z menstruacijo, menopavzo in neplodnostjo, spolnostjo … Pomaga pri uravnavanju krvnega tlaka, holesterola in sladkorja v krvi. Pripomore k boljšemu delovanju srca in ožilja, hitrejšemu okrevanju po poškodbah in boleznih. Priporoča jo tudi tistim, ki bi radi naredili naslednji korak v življenju, pa imajo občutek, da jih vedno nekaj zaustavlja in blokira. »Po navadi blokade izhajajo iz nepretočnosti meridijanskega sistema v telesu – energetskih kanalov,« pravi terapevtka.
Pri akupresuri se globoko sprostite, odpravite blokade na meridijanskem sistemu, energetskem sistemu telesa in s tem pospešite prekrvavitev, delovanje limfe in uravnovesite delovanje notranjih organov. Šele ko pride telo v ravnovesje, se začne zdravljenje bolezni, poškodb in preostalih težav, ki jih imate. V sproščenem stanju se telo začne samo od sebe čistiti. »To je tudi odlična podporna metoda uradnemu zdravljenju katerekoli bolezni ali življenjskega procesa, skozi katerega greste.«
Akupresura bo pri stresu, nemiru in utrujenosti pomagala takoj, pri zdravljenju bolezni pa je potrebnih več obiskov. »Vsak človek je drugačen, zato se zdravljenje prilagaja posamezniku.«