Za vzgojo otroka je potrebna cela vas – afriški pregovor
Vsi otroci so naši otroci, Tone Pavček
Lani sem se udeležila seminarja za vodje in 10 dni preživela med zelo zanimivimi ljudmi, ki so bili direktorji, menedžerji ter vodje različnih oddelkov. Predavatelj nam je dal vajo, naj zapremo oči in si pred sabo predstavljamo našega otroka oz. otroka, ki nam je blizu. Nato je dejal, naj si sedaj predstavljamo otroka, ki ga ne poznamo. Po končani vaji nas je vprašal, kaj smo čutili. Med 15 udeleženci sva bili tam dve ženski. Malce pretreseno sem poslušala odgovore moških, ki so trdili, kako različna občutja so čutili ob različnih otrocih. Jaz sem dejala: »Vsi otroci so naši otroci, nisem čutila razlike.« Predavatelj se je nasmehnil in dejal, da ženske čutimo malo drugače ter mi hitro dal druge stvari, ki sem jih lahko primerjala med sabo.
Mogoče ženske res drugače čutimo. Se mi pa zdi, da bi moški, sploh vodje (ljudje, ki imajo precej več odgovornosti ter moči v družbi) ‘morali’ imeti drugačno zavest in znanje. Vendar kot sociologinja lahko rečem, da to ni na njih, temveč na družbi, ki jih je vzgajala. Že zdavnaj nas je o tem želel poučiti Tone Pavček v pesmi Vsi naši otroci in lahko smo spoznali, da je poklic pesnika prav tako pomemben kot poklic vodje.
Zadnjič mi je prijatelj, ki je oče najstniku, zaupal kaj vse dela, da bi otroku omejil uporabo telefona. Pravi da vidi, kako ob uporabi telefona sin zgublja veselje, strast do življenja ter da je z njegovimi vrstniki enako. Zaupa mi: »Zmanjkuje mi idej.« In vidim, da spozna, da je kot dober oče naredil vse, kar je v njegovi moči, vendar problem ni le v družini, ampak je globalen. Zgublja bitko z Googlom, Instagramom … in država ne ukrepa (kot npr. 60 let nazaj ni ukrepala glede kajenja). Omeni, da so na šoli sicer imeli za starše super predavanje o tehnologiji, vendar bi se tega morala držati vsaj tretjina staršev, da bi bile lahko dosežene večje spremembe. Potrebna je cela vas …
Leta 2006 sem potovala po Laosu. Nekaj je bilo v tistih vasicah, kar me je navduševalo in spraševala sem se, kaj je tukaj tako drugače? Kaj hitro me je prešinilo: »Otroci!« Gruče otrok so tekale po vaških cestah in gozdovih ter se smejale, kričale in pele. Ne vem kako je sedaj, vendar takrat je še vsaka družina imela veliko otrok. Ozračje je bilo nabito z iskricami, nedolžnostjo, mehkobo in predvsem z radostjo. Naša mama Zemlja ima za ponuditi veliko dih jemajočih pokrajin in prizorov. Vendar se me je med mojim bogatim vandranjem po svetu ta smeh otrok dotaknil najgloblje.
Otroci so za nas (čeprav tega nekateri mogoče še ne čutijo in se ne zavedajo) najbolj dragoceni. So naša reka življenja, ki teče naprej. Kakšen svet bomo gradili za njih? To je edino pomembno vprašanje.
Tone Pavček, Vsi naši otroci
Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazni glas,
vse frklje in smrklje in froci,
vsi svetlih in temnih in kodrastih las,
vsi naši! Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni
so taki kot kdo izmed nas.
Skupaj na tem svetu živimo,
svet nam je skupna velika vas,
kjer na srečo iščemo rimo
in poslušamo božji glas,
ki živeti in rasti veleva
in biti odprtih rok
za hudo, ki prizadeva
vsak čas na milijone otrok!
Vsi otroci na svet so rojeni
za srečo in dober prid,
vsak je podoben tebi in meni
in vsak je sonce in vsak je svit.
Ples Srca 