Čudenje brez dna

Pri mojih sosedih živita štiriletna dvojčka, fantek in punčka, ki se veliko igrata pred hišo in se naokoli podita s kolesi. Tukaj živim že leto in pol, vendar mi nikoli nista namenila veliko svoje razigrane pozornosti. Si mislim, da so odrasli samski ljudje, vsaj po mnenju otrok, nekaj najbolj nezanimivega na tem svetu.

Sedaj, ko sem noseča, pa se za njiju končno nekaj dogaja. Danes pridem domov in se punčka Pia ustavi s kolesom pri meni ter me vpraša, kje sem bila in kaj bom delala. Nato pa pogumno pobara: »Kje pa imaš otroka?« »Tu,« odgovorim in pokažem na svoj narasel trebuh. Nato dvojčica rahlo nagne glavo, naguba čelo in razmišljujoče vpraša: »Kje pa je ta drugi?«

Meni se ob misli, da bi imela dvojčka, kar zamegli, ker sem spoznala, da je nositi eno bitje pod srcem konkretno delo in si tudi mislim, da nosečke ne bi smele hodit v službo, če ne želijo, ker je to potem to dvojna služba. Zasmejem se in odgovorim, da imam ‘le’ enega. Mimo se pripelje njen radovedni bratec, ki se mu vidi, da njega to veliko vprašanje tudi rahlo muči in sestrici še vedno ne gre v račun: »Kako to, da imaš LE enega?«

Jaz pa si mislim: »Hvala bogu, da je ‘le’ en, oz. upam, da je en.« Čeprav je imeti dvojčka res prava dogodivščina. Prijateljica je ravnokar rodila dvojčici in se mi je srce čisto stopilo ob pogledu na dve sijoči bitjeci. Bravo mami!

Kot dolgočasna odrasla sem odgovorila z brezzveznim odgovorom, da imamo nekatere ženske le enega otročka. Mogoče bi morala odgovoriti, da moja štorklja težko nese dva, ker jo boli levo krilo, zato se je zame odločila, da mi tokrat le enega dostavi. Počasi se že učim, treniram in spuščam v otroški magični svet.

Nato sem morala odgovoriti na še dve pomembni vprašanji (pomembni zato, ker sta bili zastavljeni v zelo resnem tonu, ker to pač ni kar tako): kje bo otroček prišel ven in kako sedaj je kosilo.

Krasni so, otroci!

Po koncu tega pisanja se je čez nebo zarisala mavrica … da objame otroke in njihovo čudenje brez dna.

* *