Naj se na moje lice spusti mir.
Naj se obraz rodi v mehkobi,
ki zgladi ostre gube
prepričanj, mnenj in sodb o tem svetu.
Naj zrem v življenje s pogledom miline,
ki stopi navidezno ostrino vsakdana
in prepozna.
Tako, da bo moj obraz
vedno ogledalo zate, dete moje.
Da bom ogledalo tebi, prijatelj.
Da se v očeh lahko zrcališ ti, draga duša.
In zaplavaš k sebi.
V zadnjih letih imam mnogo vprašanj, na katere ne najdem odgovora v glavi. Odgovor pride potiho v obliki pesmi. Trenutno sta v našem življenju dve strani ali pa toliko strani in zgodb, kot je ljudi. Nisem na nobeni strani. Sprašujem se, kaj je prav, kaj bodo prinesle moje odločitve. Ko razmišljam o eni in o drugi strani in raziskujem, ne pridem do konca. Ni odgovora. Ko zadiham v mir, se odprem mehkobi lastne prisotnosti. Vem, da za karkoli se odločim iz tega prostora, iz lastne integritete, bo v redu. Vedno je bilo in vedno bo. V tem prostoru ni strani, je pa povezanost. Tu s spoštovanjem zrem v življenje v vsem in v vsakem … in tu se rojevajo pesmi.
Ples Srca 