Te dni žalujem. Žalujem, ker ne morem biti človek v polnem pomenu besede in živeti v vsem svojem potencialu. Žalujem za vsakim življenjem, v katerega sem se rodila oropana zavedanja svojega resničnega sebstva. Žalujem, ker ne morem v tem življenju, zaradi vseh karmičnih posledic, ran iz preteklosti, kozmičnih naključij in ne-razvoja človeštva, v polnosti živeti kot človek, kot ženska. Žalujem za vsemi sistemi, družbami in posamezniki, ki so vedno bolj odtujeni v svojo temo ali svojo svetlobo in jim povezovanje ni več v krvi. Žalujem, ker je toliko posameznikov odtujenih modrosti zemlje in ne znajo živeti svoje srce. Žalujem, ker je na drugi strani toliko posameznikov odzemljenih, odtujenih od vsakdanjega življenja, povzdignjenih med oblake, ker je pretežko stati sredi teme. Žalujem za tem, da nas nori tok razvoja človeštva sili v eno ali drugo stran, da ne moremo več živeti v polnosti tukaj in zdaj, povezani znotraj naših skupnostih. Ujeti v temo ali v svetlobo. Kdo si še upa zares živeti, rojevati, graditi iz srca? Kljub temu, da je težko, da ni vedno prijetno.
Zapiramo se v svoje prazne prostore, pa naj bodo temni ali svetli. Nekateri imajo ‘vse’: delo, družino in dom, pa vendar hodijo naokrog v temi, nezavestni –ne vedo, kdo v resnici so. Bremena se jim kopičijo na ramenih in živijo v raznih lažeh, ki se prenašajo iz roda v rod. Drugi se umaknejo pred to norijo, ki nas obdaja, ustvarijo svoj svet svetlobe in srca, ki pa je nepovezan z realnim svetom in obdan z veliko praznino. In po več letih meditacije izgubijo žilavost in utelešeno moč, da bi se moški lahko sploh še spopadli s sistemom in zgradili hišo ter da bi ženske ob vsem svetovnem kaosu, pred vsemi brez sramu zakričale: »Dovolj je!«, brez da bi katerikoli od njih pomislil, da to baje škodi njihovim energijskim sistemom in poškoduje čakre. Brez, da bi se za vsako odločitev morali umakniti na meditacijski retreat za en mesec, da bi lahko slišali notranje vodstvo. Preobčutljivi za osemurni delavnik, prešibki za vedno bolj oster svet, ki ga gradijo ljudje, ki brezčutno delajo po cele dneve. Začarani krog.
Pa vendar človek nosi neznanski potencial. Toliko koristnega bi se dalo postoriti, ustvariti in roditi. Tako globoko bi se dalo bivati. In potem jih srečam, vsake toliko. Tiste, ki se znajo odpreti za obilje vsega, kar je. Tiste, ki živijo na vseh področjih. Ki rojevajo otroke, jih vzgajajo ter jim pripravljajo zajtrke ter oblačijo zjutraj, da vsak dan pridejo točno ob osmih v šolo. Ki zato, da nahranijo in oblečejo svoje otroke, dolge ure delajo. Kakšno neznansko vlaganje energije in discipline je potrebno za to, kakšna globoka starševska predanost. Tiste, ki so znotraj sebe odkrili vrelec svoje ustvarjalnosti in jo vnašajo v delo. Tiste, ki utelešajo svetlobo duha in obdani z angeli živijo svoje srce. (Drugače bi se v teh napornih sistemih že izčrpali). Živijo povezani, velikokrat neopaženo in po tihem. (Ne potrebujejo biti pomembni, nimajo energije še za to in vedo, da ni vredno). Ob takih pomislim: »Kapo dol.« Počaščena sem, da sem lahko v družbi mojstrov. Uspelo jim je v to ostrino vsakdana in temo pripeljati mehkobo srca. Uspelo jim je polno zaživeti. Meni ni. Edini uspeh tukaj je, da prepoznam lasten neuspeh.
In nekateri (ne vsi) naredimo vse, kar je v naši moči, pa vendar nam ne uspe. Ostajamo žrtve novih družbenih tokov, Tinder nevrotičnih on-line povezovanj, new age bežanja ali žrtve sistema izčrpajočih služb. Ujeti v past tako ali drugače. Nemočni, rojeni znotraj nečesa, kar nas ne podpira. Priznanje tega, da pa vendar vse ni v tebi, da pa vendar so tudi okoliščine odgovorne za tvoje življenje, je boleče in skriva občutek nemoči. In ne glede na vse, življenje, takšno kot je, tukaj in zdaj, lahko le sprejmemo, ker nam le to dejanje prinese mehkobo srca, po kateri smo tako žejni. Ter vsake toliko, ko se neko srce odpre, le za trenutek, žeja presahne. In postanemo celoviti.
V službi opazujem gospo. Koščeno in šibko, ki ob vsakem premiku čuti neznosne bolečine v telesu. Večkrat zavpije, ko leze na masažno mizo in z nje, ker tako boli. Ko je konec, me pogleda s še vedno iskrivimi očmi ter se mi nasmehne s tako mehkobo in globino, da zalije moje srce s čisto svetlobo in ga stre. Stre, ker je še pretrdo, da bi živelo v taki ljubezni. Zavem se, da je pred mano še ena mojstra, ki si upa pestovati vnučke, kljub temu, da boli in vsakič, ko se jim nasmehne, jih objame s svetlobo srca.
Hvala Mojci J.T. in Branki K. za pogovore in navdih.
Foto: Begunsko taborišče na severozahodu Zambije, 2009
Ples Srca 