Pred trgovino, ki se nahaja zraven moje službe, vedno stoji brezdomec, ki prodaja časopis Kralji ulice. Redko mu kaj dam, mogoče kakšne pomaranče, ki so ravno znižane, ali pa če dobim kaj od strank, kar ne porabim. Vedno me pozdravi, včasih malo poklepetava, ker je edina družba, ki jo imam med pavzo in včasih tudi po službi. So tudi dnevi, ko mi gre prav malo na živce, ker je vedno tam in ga ‘moram’ vedno pozdravljati. Danes grem obrnjena vase, neprespana in tesnobno utrujena zaradi stresnih dni v službi, mimo njega in ga skoraj ne opazim. Vseeno zakliče za mano: »Pa lepe praznike, če se ne vidiva več!’ Z nasmehom se obrnem in sežem v njegovo, čeprav ves čas stoji zunaj na mrazu, vedno toplo dlan. Tako hitro, da skoraj ne opazim, mi v dlan skrije italijanski čokolatin. Srce se mi pogreje, energija steče in ne glede na vse, dan postane svetel. Kakšno dragoceno darilo.
Spomni me na Anino zgodbo še iz srednje šole. Ana, sošolka in dobra prijateljica, nekega dne po šoli hodi mimo Frančiškanov na Prešernovem trgu, ko jo brezdomec vpraša: »A bo kak kovanček?« Sošolka se obrne in z obžalovanjem reče: »Joj, veste, jaz sem tok ‘broke’, da še za čike nimam.« Možakar pa sočutno: »Ajaj, potem pa izvoli,« ter iz plašča vzame škatlico in ji ponudi cigareto.
Ples Srca 