Ples Srca

Za opolnomočenje žensk in deklic. Zapis je nastal kot komentar na članek o depilaciji intimnih delov.

Najbolj pomembno je, da se zavedamo kako dragoceno je, da se o tem lahko iskreno pogovarjamo, ter da smo dovolj pogumni, da si upamo pokazati svojo ranljivost v najbolj občutljivi temi, ki jo vsi raziskujemo celo življenje, naši intimnosti.

Prvi in najpomembnejši problem tega je, da gre za zunanje vmešavanje v našo intimo. Vsak ima absolutno pravico do tega, da s svojimi intimnimi predeli počne, kar želi. Problem nastane v tem, ko ti zunanja ‘avtoriteta’ začne postavljati merila, pravila. Večji problem nastane, ko iz občutka manjvrednosti, pomanjkanja ljubezni, želje po pripadnosti in ‘normalnosti’, začnemo delovati po merilih, ki prihajajo od zunaj, ne iz naše intuicije, notranjega vodstva. Torej, če vzgib po britju pride iz notranje esence in s tem naše telo nima nobenih težav, da nas to neguje in polni ter poživlja – super!

Velikokrat ljudi pri tem vodijo še globlja prepričanja o tem, da smo z depilacijo intimnih delov bolj čisti, da je vse bolj higienično, še posebej med menstruacijo. To pa lahko trdimo le v primeru, ko je zadaj prepričanje, da je telo umazano. To je že zelo star miselni konstrukt, ki je prišel s krščanstvom oz s postopkom ločitve svetega od telesa, ločitev nebes in zemlje. Telo je postalo grešno in umazano. Še posebej naj bi bili umazani spolni organi in menstruacija, ker naj bi v tem kolektivnem polju ženske veljale za grešne in manj vredne. Moramo se zavedati, da je telo lepo in čisto, takšno kot je. Menstruacija je reka življenja, čista, izvor ženske moči, izraz narave.

Danes konstantno v našo glavo letijo nformacije (npr. iz skoraj vsakega ameriškega filma ali nadaljevanke, revij, sovrstnikov …), da je britje intimnih delov nujno potrebno. Če tega ni, si drugačen, nagnusen in ne vem kakšne trapaste besede in obsojanja še prihajajo na plan. Iz lastnih izkušenj in iz pričevanj mnogih žensk, britje ni nek postopek, ki telo neguje in je v njegovo dobro. Pri ženskah za britjem pride srbečica, pikanje, zbadanje, pekoči občutki, rdečica, vnetja in izcedki. Voskanje je menda zelo boleče, prijateljica je za tem dobila hudo vnetje. Druga prijateljica je nekajkrat morala k zdravniku, da ji prereže zamašene lojnice, ki so nastale po depilaciji. Kar pa ni več hec.

Vendar to je le fizični nivo. Če se spustimo globlje v energijski nivo, je yoni (ženski tempelj, ženske genitalije) prepojena z mehko, svetlo energijo, ki neguje in žari. Ko enkrat ženska lahko to občuti, jo izpostavljanje kakšnim agresivnim posegom, kot je voskanje, sigurno mine (kot sem že zgoraj omenila, to seveda ne velja za ženske, ki jih depilacija neguje in jim daje moč). To je del naše esence, zavedanje ženskosti, ima lastno modrost, ki nas vodi in nam narekuje, kako naj negujemo svoja telesa. Dlake imajo prvinsko moč, ki nas ščiti in nas povezuje s prstenostjo zemlje. Opozarjajo nas na primarnost, na ogenj in divjost, ki jo uteleša vsaka ženska. Potem pa je še psihološki vidik prisoten, ki razpravlja o infantilnosti pobritih genitalij, potlačeni agresiji, zatrti ali sprevrženi spolni energiji, odraščanju s pornografijo, namesto da bi se učili iz tantričnih modrosti srca.

Zaradi zunanjega vsiljevanja meril, kakšni naj bi zgledali naši intimni deli, so najbolj poškodovani najstniki. Težko jim je, sploh v tem svetu. Že tako so, kot mi vsi, prepojeni z občutki, da niso dovolj dobri, hlepijo po pristni ljubezni in pristni povezanosti, prežeti so s sramom, ki se ob taki propagandi še poglablja, če ne sledijo modnim trendom. Če bi imela hčerko, bi ji svetovala, naj se ne brije, kot to počnejo že deklice pri 12tih in si nežen puh spreminjajo v trde dlake in vneto kožo. Poskušala bi ji predstaviti, kaj to pomeni biti ženska ter kje žari njena prava moč, ki se bo počasi prebudila. Globoko v sebi, bi vsaki hčeri to svetoval tudi njen oče, da naj bo samozavestna in da je dobra taka, kot je, ker želi najboljše za hči, čeprav se mogoče do svoje partnerke obnaša drugače. Tukaj se lahko res globoko zamislimo, kaj nas uči tista prava človeška ljubezen, ki dela le v najvišje dobro ljudi.

Nihče ne dela prav in narobe v takih ranljivih primerih. Za vsem obstajajo razlogi, zgodbe. Če bi iskali prav in narobe, bi še poglabljali sram in občutke krivde, to pa nikomur ne koristi. Važno je, da se zavedamo, kje je naš vrelec Ljubezni, ki nas polni in dela žive ter da temu pogumno sledimo, taki kot smo. Mene to vedno znova pripelje v Srce, v nedolžnost in nežnost, ki zibata mojo Dušo ter divjo primarnost. V teh delih vedno občutim povezanost z Naravo.

Na fotografiji je mesto v Iškem Vintgarju, ki me vedno poveže z ženskim principom, z Zemljo.