O moči žensk
‘Zrejlo je žito’ je prekmurska ljudska pesem, ki v sebi nosi globoko žalost ženske, ki nima ljubega: ‘Zrejlo je žito, je žuta slama, žalostna dekla, kaj nemaš lüboga.’ Pesem je dragocena, saj opisuje globljo izkušnjo biti ženska. Marsikatera samska odrasla ženska lahko začuti v sebi žalost, s katero je prepojena pesem. Marsikatera samska odrasla ženska, ki je del patriarhalnega sistema in ki jo ta sistem definira. To pomeni, da je njena sreča pogojena s tem, kako dobro igra vlogo, katero ji je ta sistem namenil. V patriarhalnem sistemu je glavna vloga ženske, da je žena in mati. Torej je sreča ženske pogojena z moškim.
Če odrasla ženska nima partnerja, je velikokrat za družbo ‘drugačna’ in s tem že sumljiva ali nevarna, kot so sumljivi in nevarni vsi, ki v družbi izstopajo. Ta drugačnost pa prinaša občutke izobčenosti, ločenosti in posledično globoke osamljenosti, saj ženska ne čuti več, da pripada. Oz. če že je del skupnosti, spada pod oddelek ‘čudni’ ali pa ‘na čakanju’. Iz tega izvira globoka žalost, ki je odsev ločenosti od skupnosti in od moškega. V resnici pa občuti ločenost od same sebe, saj take ženske še niso v stiku s svojo notranjo močjo, s svojo srčno esenco.
Ko ženska omeni, da nima partnerja, se ji prijateljice ali sorodnice največkrat odzovejo na način: »Saj bo.« ali »Bo že prišel ‘pravi’ ob pravem času.« oz. »Ti si pa ja tako super punca, da boš takoj dobila tipa!« (???!!!) Iz teh ‘vzpodbud’ polnih pomilovanja se jasno kaže, da imamo v sebi močno zakoreninjen miselni konstrukt, ki trdi, da je srečna in ‘prava’ ženska tista, ki ima partnerja in posledično otroke. Kar sledi, če si samska, ne moreš biti srečna.
Seveda je partnerstvo čudovita stvar in materinstvo zagotovo ena najlepših in zelo pomembnih vlog v življenju ženske. Ni pa edina naloga ženske! Kaj ne bi bilo čudovito, ko bi samske ženske od drugih žensk dobivale vzpodbude v slogu: »O, ti pa nimaš družine. S katerimi projekti se ukvarjaš?« oz. »Lepo, da imaš tudi čas zase in za počitek!« ali »Kako čudovito, kaj boš novega ustvarila za našo skupnost?« oz. »O krasno. Ali morda načrtuješ kakšno potovanje?«.
Zrele samske ženske, kot zrelo žito, so za skupnost izredno dragocene, saj imajo več časa in energije, da prispevajo k skupnosti. Lahko le držijo prostor s svojo ženstveno esenco, katero so imele čas poiskati v sebi in so s tem v podporo in pomoč ostalim ženskam, ali pa kreativno gradijo ženski del skupnosti. Že tisočletja ženske niso povezane s svojo pravo žensko močjo. Ker ‘žensko’ v družbi ni bilo priznano, tudi moški niso bili povezani s svojo srčnostjo, s svojo globino. Gradil se je moški senčni svet poln tekmovalnosti, vojn in pohlepa. Nastal je hladen, materialističen, potrošniški svet, ki ga žene pohlep, njegovo orodje pa je zavajanje in manipulacija.
V zadnjih desetletjih pa se je končno odprl čas za ‘ženstvenost’, za ponovno povezanost z naravo, z Zemljo. Ženstveni princip, ki je del tako žensk kot moških, je izredno pomemben, saj skrbi za povezanost z naravo, skrbi za medsebojno povezanost v skupnosti, skrbi, da so humanost, toplina in ljubezen na prvem mestu. Dovoli, da le smo, da ne potrebujemo biti konstantno produktivni. Na tak način zrela ženska, kot zrelo žito, hrani skupnost, ki je danes sestradano ljubezni, nežnosti in miline in tako lahko izrazi svojo materinskost.
V predstavi Perzefona je njena avtorica Romana Ercegović vzela stvari v svoje roke in besedilo pesmi ‘Zrejlo je žito’ malček spremenila. Kaj se skriva za globoko žalostjo samske ženske? Kaj je resnica, ki je bila utišana, sežgana, ustrahovana, zasmehovana, posiljena in zaprta dolga tisočletja? Resnica je neizmerna moč ženske esence, ki poje skupaj z materjo Zemljo že prav od njenega nastanka, ki poje skupaj s kozmosom že prav od začetka časov. Resnica, ki jo lahko začuti vsaka ženska v utripu svoje maternice, ko se poveže z utripom maternice Zemlje. Resnica, ki je Narava sama.
Romana v imenu te večne resnice spesni:
‘Zrejlo je žito, o, hvala Zemlja ti,
Zrejlo je grozdje, o hvala Sonce ti.
Zrejla je pšenica, zrejla jab’lka
Hvala ti zemlja, o ljuba zemljica.’
In res je, žito je zrelo! Zrele smo ženske, da z ljubeznijo soustvarjamo svet z našim Soncem, ki, kot nam zaupa Perzefona, sveti v naših srcih. In da soustvarjamo skupaj s Soncem, ki žari v naših dragocenih moških. Čas je, da se ženstvena esenca odpre v vsej svoji polnosti, strasti, sočnosti, živosti, prstenosti, kreativnosti, telesnosti in srčnosti! Naj se na plodno zemljo sejejo semena novega sveta in naj ta raste v ljubezni. Naj nas njegova lepota hrani in naj nas nahrani z ljubeznijo!
Ples Srca 