Ples Srca

Ali kako sem spoznala novega prijatelja

Nežno, počasi se odpre. Začutim. Uf! Zaboli. Iščem izhod, rešitev, kako naj gre ta neprijeten občutek v Srcu stran. Ljudje, filmi, knjige, delavnice, internet, hrana … Le, da mine.

Med bežanjem se obrnem ter se zazrem v njene oči. Zašepeta:

Pa vendar je osamljenost le mali glasek, ne rabiš se ga bati. Glas notranjega otroka, ki ni dobil dovolj pozornosti. Glas, ki je lahko že zelo star. Lahko je tu že od pračasov in izhaja iz zvezd. Lahko je star nekaj tisočletij in je postal del Duše. Lahko pride v Srce s krvjo prednikov, ki teče po tvojih žilah. Največkrat pa izhaja iz tvojega otroštva.

Edini način, da ga lahko slišiš je skozi občutek, občutek osamljenosti. Na tak način s tabo komunicira. Le tako lahko dobi tvojo pozornost. Če tega ne občutiš, se nikoli ne bi spoznala. ‘Glej, tukaj sem!’, pravi. Če ga ne slišiš in se mu hočeš umakniti – to ga boli. Ko bežiš pred njim – zajoka, ne razume zakaj te ne zanima, kar bi ti rad pokazal. Hočeš ga utišati, zatreti – to ga šokira, zaprepaden je, okameni.

Ko naslednjič končno zaboli, veš, da se je kamen odvalil od Srca in spet čutiš. Ta otrok rabi tvojo pozornost, toplino tvoje roke, ki počiva na srcu. In rad bi ti nekaj povedal. Govori čisto po tihem, zato se je dobro umiriti. Prisluhni … Kaj slišiš?

Nekam te bo odpeljal, kjer te čakajo spoznanja in novi uvidi. Kjer lahko občutiš novo. Bo igrivo, ker je otrok. Ob njegovih podvigih se zabave ne manjka. Srečen je, ker se igra in ti si končno z njim. Sta eno. In Srce zalije topel občutek povezanosti s svojim notranjim delom sebe.

No, pa smo naredili krog in uporabili besedo ‘povezanost’. Kjer je povezanost, osamljenosti ni, je pa toplina.

Kaj pa tebi šepeta Notranji otrok? Kako pleše? Mene rad pelje v naravo ter na kraje, kjer še nisem bila. In vedno se potopi z mano v vodnjak novih spoznanj.